V samotnem gozdu križ stoji,
pred križem deklica kleči,
otira bleda si oči.
Nad njo skakljaje poje ptič:
„Tolažil bi te rad, deklič,
a nič ne znam in nimam nič.
Samo to znam, samo to znaj,
da sta bila od vekomaj
soseda si pekel in raj.
Morda po letih kakor ti
pred križem nekdo zaihti:
Zakaj je več na svetu ni?“ . . .