Z mrakom sladek mir v prirodo lega,
v prsi mi nemir.
Na spomina krilih duh mi bega . . .
kakor netopir
zdaj na line stolpove iz dupla,
zdaj v razpali hram,
zdaj čez križe, pokopana trupla
v polje – bogvekam,
duh mi bega na spomina krilih
zdaj v prisoj goric,
kjer sem ljubil, kjer sem v družbah milih
peval jasnih lic;
zdaj v svetišče mirno med gorami
sredi slamnih koč,
kjer sem duši bolni, divje-sami
izmoleval moč;
zdaj pod rodni krov, na hrib sosednji,
kjer sta našla hram
oče moj in mati, hram poslednji,
in odtod – še kam? –
Vzleta, pada – netopirja slika –
ki ni miš, ne tič,
zdaj se v ceno svojo duh zamika,
zdaj v svoj prazni nič.