Ne maram biti samotar,
in vendar sem hladan in top.
Za cilje druščine prestar,
premlad se zdim za tihi grob.
Kam naj bi torej šel? Na kraj,
kjer ni ne dneva, ne noči,
kjer vlada mir in hrupen raj,
kjer so ljudje in ni ljudi?
V mladost nazaj! Enkrat samo
na krilih Ikarovih vsaj
spomin me nesi pod nebo:
V mladost nazaj, v mladost nazaj!
Nebeškega plamena čut
raztopi v prsih mi srce
kot vosek, in duha perut
omahni v večnosti morje!