Vihar jesenski skoro pribesni,
in sonce pobledi s sijajnim zlatom,
drhteči listi z golih vej suhe
na zemljo padejo k umrlim bratom.
Obenem v jasno pomlad so pognali,
obenem bodo na jesen odpali.
Kaj mari mi ljudje, ki spe v gomili!
Za mene – kot da ne bi nikdar bili.
Kaj briga svet me, ki se bo rodil!
Zanj bodem jaz, kot ne bi nikdar bil.
Ta rod, ki v svoji dobi ga poznam,
ki zanj delujem z roko in besedo,
ki z njim trpim in se radujem sam –
ta rod bo z mano vred nekoč zatrt.
O kje je tvoje želo, grenka smrt? –