Srce priznava rado in veselo:
Tvoj velik sem dolžnik, bogati les;
ko sem zagledal žarko luč nebes,
ti dal si prvo postelj mi – zibelo.
Sam angel plaval je nad njo krilat,
v nebeški sen zatiskal mi poglede,
v njej majkin glas sem slišal prvikrat
in prve lepetal za njo besede.
Minil je kmalu let detinjih raj,
odslovil doba sem vseh dob najzaljšo.
Ti dal si postelj mi drugačno, daljšo;
odrasel mož na njej počivam zdaj.
In kaj o postelji naj tej velim?
Hvaležen tudi zanjo biti moram.
Utrujen čestokrat na njej zaspim,
utečem vsem težavam in pokoram.
Kako bi pač uslugo ti povračal?
Moj gozd, počakaj! Pridem že na vrsto.
Življenje lastno svoje bom ti plačal
za tretjo in poslednjo postelj – krsto.