Spotakne se ob štor in pade čezenj;
pobere se, drvar zakolne jezen:
„Da vrag te je postavil sem . . . preteto!“
A štor molči, molče mu govori:
Oh komaj je minilo eno leto,
odkar si deblo mi posekal ti.
Kako je raslo v sinji zrak veselo,
kako je zelenelo in dehtelo,
užilo vesen toliko in zim.
Zdaj tu čepim brez krasa, vsem napotje
ne ti, ne ti, le jaz naj se rotim
in kolnem rojstva svojega trenotje.
Ljud raja, poje sluša pevski zbor,
jaz sam presedam v gozdu, drugi štor,
pogazili so mojo srečo vso
sodniki črnogledi s srcem krutim.
In zdaj – nad mano se jeze celo;
zakaj –? Da se nesrečnega počutim.