Moj oče, tam gori na žalnem hribu
utrujen končal si svoj zadnji pot.
Po kratkem, a burnem bolestnem življenju
naposled le našel varen si kot.
Na smrtni postelji dal si mi roko
in dolgo mi v lice gledal zavzet;
potem pa si vzdihnil tiho, globoko:
Moj sin, moj sin, oh kaj je ta svet!
In jaz sem imel besede na ustih:
„Kaj svet je? Bojišče – in ranjenci mi.“
A jaz sem molčal v neznani goresti,
v solzah so stopile besede v oči.
No, zdaj ti ta svet ni več na mari,
v katerem živeti še moram jaz;
odgrnil ti Bog je, božji stvari,
ljubezni, resnice svoj večni obraz.
Zdaj tam si se lahko sam prepričal,
da sodi svet drugače kot Bog,
da človek, ki hoče pošteno živeti,
največkrat umrje sredi nadlog.
Vem tudi: premnogo moje dejanje,
katero si strogo sodil nekdaj,
a vselej odpustil očetovsko milo,
še vse mileje odpustil bi zdaj.
Saj piješ iz vira tiste ljubezni,
ki svet jo samo po imenu pozna.
Usahni solza! – Blagor ti, oče!
Jaz potnik sem še, a ti si doma.
Usahni solza! Ali pa teci!
Oh, oče, v grobu se sladko spi.
Ne plakam za tabo, le plakam nad sabo:
kedo je srečnejši, jaz ali ti?