Angeli božji v dvoru nebeškem
peli so pesmi krilate;
toda iz rok jim belih pri petju
padle trobente so zlate.
Padale so od zvezde do zvezde
slednjič do zemlje so:
v tla so vsadile trobente se zvočne,
cvetke rodile nove so.
Groza zavladala v raju je jasnem
angeli so prebledeli.
Brez trobent Vsemogočnemu slavo
težko pač bodejo peli.
Zemlja slovenska se razprostira
kamor trobente so pale.
Ljubka pomlad je ravno sijala,
cvetke rodila je zale.
Iz trobent pa so angelskih tudi
nežne trobentice vzklile,
da slej zemlji leto za letom
novo pomlad bi znanile.
No, pa jih sveti Peter pomiri,
modro tako jim svetuje:
"Ponje takoj na zemljo hitite;
težko, da svet brez tatu je!"
Svet ključarjev vsem je povelje,
angeli slušajo radi.
Res na zemljo odplovejo urno,
lahno kot vetrec pomladi.