Po trati hodila je sveta Devica
nebeška edina in večna kraljica.
Cveteli so gozdi, livada in log,
cvetela priroda, je krog ino krog.
Cvetela je pomlad, ko nikdar popred,
veselje poživljal in mir je pogled.
Vijole dihljale Mariji naprot',
ponižno jo spremljajo rože povsod.
Metulji in hrošči, čebelice vse
priklanjajo nežno ji svoje glave".
Škrjančki in slavčki ji hvalo pojo
in ribcam se bliska od sreče oko.
Rastlinje in klasje in trava in les
se klanja globoko le hčeri nebes.
In tis se upogne in jelka in bor
in javor in smreka in hrastov tam štor.
Dreves eno samo prevzetno stoji,
dreves eno samo še nagnilo ni.
Ošabno drevo – trepetlika je bila
in le trepetlika se ni upognila.
Po njej se ozira Marija devica,
po njej se ozira nebeška kraljica;
in mirno jo gledajo rajske oči,
pred kterimi solnce na nebu bledi.
In drevo strepeče – trepeče še slej
in bo trepetalo brez konca naprej.