V bolesti grozni je viseč na križu
umiral človek-Bog.
Molče mu gledala v trpeče lice
priroda na okrog.
Še jeden hip ... „Moj oče, v tvoje roke
Izročam dušo jaz!“
Izrekel je, in smrt je rešeniku
Zagrnila obraz.
Ihteč zaplakala je vsa priroda:
Z gorami holmec vsak,
In vsaka živa stvar in z luno solnce,
Z vodami zemlja, zrak.
Tožile so ob križu pevke-ptice,
Da ni Gospoda več,
Po vznožju gore vila se drevesa,
Nad čudom tem tožeč ...
Le jedno je drevo na gori stalo,
Ponosno zrlo v svet,
Brezčutno samo za prirode žalost,
Solze in vzdih neštet.
Umili mrtvemu se rešeniku,
Da ga prezira stvar,
Hoteč jedina mu tajiti v smrti,
Da njen ni gospodar!
Nad Golgato zaveje vetrec brzi,
Zaveje, odbeži,
Drevesu trdosrčnemu od križa
Noseč gorke krvi ...
Tedajci strepetali so mu listi
In deblo šibkih vej:
In danes še trepeče – trepetlika
Od tistih dob naprej!