Ne hodi po skritih stezah osamel.
Iz tožnosti svoje se vzdrami!
Tovarišev tvojih se zbor je sešel.
edinega tebe ni z nami.
Zahvala na ljubem vabilu, ker vem,
srce plemenito imate,
a iti ne morem in iti ne smem,
med svoje predrage mi brate.
Različne duhove nam Stvarnik v telo
in srca različna je vsadil,
različne spomine in upe vsakdo
med nami si v prsih je zgradil.
Kaj morem, da žalost in radost sveta
globočje se v meni zrcali,
da upanje ali spomin mi duha
hitreje razjasni in žali!
Kaj morem, da v duši ustvaril nekdaj
sijajnih sem vzorov stotero,
da rana ugasnil je vzorov sijaj,
da vanje izgubil sem vero!
Kaj morem, da svet se drugačen mi zdi,
kot sanjal sem nekdaj v slepoti,
le prosto radujte življenja se vi,
a mene pustite v samoti.
Nihče bi mi v družbi veselja ne vžgal.
veselja budil bi jaz malo,
in ko bi se tudi vam glasni smejal.
srce bi mi tožno ostalo . . .