Z zemlje voda je splahnila, v malo morij je stopila. Z gor ni voda več curljala, grozna suša je nastala.
Vsi ljudje in vse živali žeje konec so jemali. A njih kliče Bog začuje: "Slišal vaše že sem muje;
gora vode bo dajala in studenec trda skala: toda pretoke skopljite, jih do morja dovodite!"
In ljudje so in živali prihiteli brž s kopali. Moški z rovnico, z lopato prst prekapajo robato;
ženske s pridnostjo veliko ročno sučejo motiko; s klinci rujejo otroci, prst odnašajo kar v roci;
dela vprežena živina in pa divja vsa zverina: Junci, krave in pa voli so zemljo z rogovi bodli;
konj teptal je tak togotno, da vso polt imel je potno. Pes in mačka vkup sta stala in sta s tacama kopala.
Krt s podgano in pa z miško ril je prst od spod na kviško. Medved, tacar-kosmatinec, volk-ovčar in vsak divjinec,
lev mogočni, tiger hudi so bili kopači tudi. S kremplji brskale so kure, s kljuni race, goske, pure,
vrabci, orli, vrane, sove, vse, vse delalo je rove. Ena sama, sama pivka tam na strani lena čivka
in jih gleda, zaničuje in se z delavci norčuje. Vodotoči so skopani in do morja pripeljani.
"Tak' je prav!" Gospod zdaj reče, in tema rek z gor priteče. Vsi gase si silo žeje, samo pivka le ne sme je.
Bog jo vklel je, da od zemlje vode nikdar si ne jemlje, sam edini dež sme piti, kar ga more v kljun vloviti;
a kadar jo žeja stiska, "Piv, piv!" proti nebu vriska. Bog jo čuje, kadar joče, kmalu da dežja ji moče. ž
A ti, slišati jo vpiti, v kupe, kosec, z mrvo hiti! Sploh pa, ki jo čuješ pivko, le imej jo za znanivko,
da pri Bogu ni prekane, da dolžan nič ne ostane, a se vendar rad usmili, kadar prosimo ga v sili,
ne želi pogube grešnih, dokaj potov ima rešnih.
Cookies on Poetry Cove