Tiho še, pretrgoma, počasi,
vendar zopet poješ, ljubi ptič.
Dolgo so molčali tvoji glasi,
dolgo sta venela dol in grič.
Mrtvonem strmi otrok za ladjo,
ki podi očeta v svet neznan;
mrtvonem strmel si za pomladjo
tudi ti, ko je minil srpan.
Zdaj, ko vsa priroda je umrla,
pevski zbor odletel z mrzlih mest,
zdaj ti vrejo pesmice iz grla,
kakor da prebolel si bolest.
Kakor da bi dvignila te vera:
Zopet vzraste zemlji prejšnji kras.
Ali je na zemlji žal katera,
da nikdar je ne ozdravi čas?
Žalosten sem tudi jaz izvedel:
Iz življenja mojega dejanj
zlobni svet je sto krivic napredel,
strastno klical: „Kamenja zdaj nanj!“
Dolgo v sobi svoji, v mirnem koti
tešil sem srce, hladil obraz;
sam sodnik pravičen svoji zmoti
kaj trpel sem – vedi Bog in jaz!
Tiho – ! Dokler ti mi bodeš žgolel,
jaz naj tožim? Ne, nikomur nič!
Kakor ti, sem jaz bolest prebolel –
le veselo zopet pojva, ptič!