Preljubi moj ptiček, kako se počutiš, kako ti kaj drobence bije srce na oknu neznane te sobe? Mar slutiš, da zopet drugje sva, oh, daleč drugje?
V samotnem Bohinju, kjer beli snežniki dotikajo skoro se modrih nebes, pastirjev planinskih odmevajo kliki, zvonovi od črede pozvanjajo vmes.
Kjer Bistrice vali se penijo čili, kjer jezera temno počiva oko – – A kaj bi te govori moji bodrili! Ti poješ kot nekdaj, glasno in lepo.
Ti poješ ob meni, kot pel si pred leti, ko zrla pred sabo sva vinske gore, le redko zelenje na skalnatem sveti, šumota nobenega bistre vode.
Ti poješ ob meni, kot pel si ob časi, ko v Vlahinjo nama pogled je strmel; na njenem pobrežju so slavčevi glasi zveneli, ko sončni je žarek zašel.
Ti poješ ob meni, kot pel si za dobe, ko gledala cerkev sred belih sva hiš, ob hramu cerkvenem ovenčane grobe, na grobih ovenčanih kamen in križ.
Ti pel si, jaz s tabo mladosten sem peval, kar vselej mi velel nemirni je duh; in kakor jaz tvojega nisem umeval. ni mojega petja umeval tvoj sluh.
A naj mladoletje sijalo je z neba, naj ljuto je vršal jesenski vihar, naj cvetje morila je strupna ozeba – vir pesmi ni nama usahnil nikdar.
In pela še bodeva v glasu nekdanjem, še pela, da v smrti zajameva mir, ne v lepi prirodi, ne v svetu zunanjem, v najnotranjih prsih kipi na ma vir.
Cookies on Poetry Cove