Na Muro temna noč je pala,
objel je griče rase hlad.
V temo štrli nad reko skala,
v temo kipi na skali grad.
Dvorane grajske razsvetljene
iz reke dna žare nocoj,
krog mize težko obložene
pa vitezov piruje roj.
V steklenih čašah žarko vino,
dovtip na ustih, strast v očeh.
V noči temino in tišino
odseva luč, odmeva smeh.
Pred vrsto gostov onemelih,
postavi Završčan tedaj
na mizo z varno roko kelih,
zamaknjen ves v zlata sijaj.
„Vriskajte z mana, drugi smeli!
Obilen je današnji plen;
vi stenski kras ste v cerkvi vzeli,
jaz kelih vzel sem dragocen.
V spomin ostane večen meni,
kot sonce v luči se blišči.
Bojda menihi zaslepljeni
pijo iz njega rešnjo kri.
Če kdaj menih je usta zmočil
zares s krvjo, kaznuj me Bog!
Jaz vina v kelih bom natočil
in pil bom tudi trsni sok.“
Molčeče viteze bojazni
in čut obide nemiru.
A vitez Završčan izprazni
peneči kelih brez strahu.
Tema zagrne mu poglede,
mrtvaški vikne zunaj ptič.
Drhteč se mu telo sesede,
na tleh ne gane se – mrlič.
Raz stolp brni polnočna ura,
v dvoranah vlada noč in mir,
šumi pod gradom kalna Mura,
na oknu vika v noč skovir.