Stoji, stoji tam, beli grad,
pod gradom jezero je zad;
pa v jezeru je čudna zver,
je zmaj, ki tac'ga ni nikjer.
Ga dobro pasti morajo,
so dali ze živinco vso.
Je vrsta na ljudi prišla,
storijo kmalu sklep le-ta:
"Mu dajmo le Marjetico,
Jezusovo služabnico;
z Marjetico nič zgube ni."
Kaj pa Marjetica stori?
Gre v izbo svojo pisano,
Obleče suknjo višnjevo,
pasico vzame si zlato,
gre pred globoko jezero.
Pa srečal jo je mlad junak,
oj mlad junak, srčan vojak;
junak je sveti Juri sam.
Ji pravi:"Kaj ti sveta dam?
Greš pred globoko jezero,
brž tudi zmaj priplaval bo,
pasico vrzi mu na vrat,
še stori sveti križ;
takrat je zmaj ponižen in krotak,
da ni še bil nikoli tak."
Marjeta gre pred jezero
nad zmajem vse stori tako:
pasico vrže mu na vrat,
stori se sveti križ; takrat
je zmaj ponižen in krotak,
da še ni bil nikoli tak;
pohleven ves jo vboga rad,
da pelje ga pred beli grad.
Pa prejde velik strah ljudi,
veliko, malo, vse beži.
Pa sveti Juri govori:
"Nikar ne bojte se zveri;
spoznajte pravega Boga,
sprejmite vero v Kristusa.
Končal jaz z Bogom zmaja bom,
od sile te vas rešil bom."
Obrnejo se vsi v Boga,
sprejmejo vero v Kristusa;
pa sveti Juri vzdigne meč
in mahne zveri glavo preč.