Sveta brata

V Brnu, mestu starodavnem, solze toči Svetopolk; vlada skrb na dvoru slavnem, med dvorjani vlada molk.

Jok odmeva po deželi, z žrtvenikov dim kipi, sli kraljevi v vsakem seli prosijo zdravil ljudi.

Knežja sestra Rostamila, dvoru radost, dvoru kras, govor dragi je zgubila, noč ji je odvzela glas.

Nični so zdravnikov leki, žrtve Vesni so zaman: Govora zamrkli jeki devi ne privro na dan.

Sliši žalostne glasove, vidi skrbne sle Metod; brata svojega pozove, v Brno ju povede pot.

Ko pa ideta po poti, v nedro seže starši brat, svetcu mlajšemu nasproti prstan zaleskeče zlat.

"Z roke svetega Klemena dar sem snel si ta v spomin. Moč mu božja dragocena, verne zdravi bolečin."

Brno sprejme brata sveta, sprejme zlati knežji dvor, vitezov popelje četa k devi nemi ju navzgor.

Solza ji na lice pada – zanjo govori molče, živa pa objame nada breznadejno že srce.

In s Cirilom brat poklekne, moli vroče do neba, da ji prejšni govor jekne in odpre ji vir srca.

V nedro potlej seže lahko, sveti prstan zablesti, na milobo ust ga mehko Rostamili položi.

Ko pa usta spet odkrije v hipu se razreši molk, glas iz grla se izvije: "Brata sveta, Svetopolk!"

Pred Metoda in Cirila knez poklekne slavni, glej! Poleg njega Rostamila, svitli vitezi ob njej.

Blagovest Metod razkrije mehkim srcem bojnih vrst; in črez malo dni oblije dvor in kralja Kristov krst.

K zeleni gori solncu se mudi, svetnik Ciril po temnem logu hodi, načrt se mnog po glavi mu drevi. Med gostim drevjem ga stopinja vodi,

kam li prispe, ne misli in ne ve; samo to ve, da hodil ni še todi. Rezilo ostro mu drže roke; v stoletna debla rise ž njim vrezava,

z zamišljenim pogledom zre nanje: Povšeč mu ni izstružena pisava. V nebo upre pogled se mu ognjen, iz duše mu molitev tiha plava:

"O Bog, nečesa nima moj Sloven, kar treba mu je in kar mu podeli: slovenskih svojih nima še pismen! Razžari mi duha! Na bukvi beli

oblike glasom našim naj podam in v njih tvoj sveti spišem evangelij!" Skrivnosten veter skozi senčni hram zaveje, kot tolažil bi svetnika,

in bukve močni vrh mu kima sam. Naprej koraka. Prostor se svetlika. To gozda temnega je rob uže, Za njim razteza se ravan velika.

Ciril prehodi stezo sredi nje. – Osupel gleda pred-se koncem pota slovensko vas, ob njej zlato polje. A tam na njem! – O večno-tožna zmota!

Krog stare se vrti vsa vas, drevo po božje moli rod-sirota. Cirilu žalost potemni obraz, med narod gre pod bukvijo zeleno,

iz dušnih prs mogočni dvigne glas, da vrh neba božanstvo vlada eno – v jeziku njihovem jim razloži, in ples ustavi ljudstvo zaslepljeno.

Oči upro na sveto lice vsi. Vesel jim blagovestnik razodene, kaj prava vera Kristova uči. Neznana moč se v hipu src oklene.

navda jih kes, malika s stidom zro, sekire zavihte nad njim jeklene. Cirilu sveto se zjasni oko, pregiblje se mu nepokojna roka

Rezilo črte dela v zrak – samo. Na zemljo bukev zagrmi visoka, k njej stopi, notranji čuteč nagon, in v lubje vreže znamenja globoka.

Odplava solnce zlato na zaton. – Svetnik kleči. Oko obrača milo ves narod na nebo – na bukev on. Glagolskih črk se vije vrsta tam,

na njem poganstva vene zelenilo. – Takrat na deblu mrtve bukve nam drevo slovenske knjige je vzkalilo. "Verni brat, zdaj več ne dvomi,

da te kmalu zapustim. Bog je sklenil: v večni Romi naj pokoja kraj dobim. Vendar čas pred smrtjo skopi

solz ne toči ne vzdihuj! Miren bliže k meni stopi, oporoko mojo čuj! V Moravi sva bratom lastnim

vere luč razžarila, s krstom jih oblila častnim, s pismeni obdarila. Zrla sva plodove mnoge,

ljubi naju slave rod. A zvršila te naloge svete nisva še, Metod! Tudi zadnja meja mora

čuti blagovestni glas, siniti prosvete zora tudi v zadnjo mora vas. Sin sem druge domovine;

več ne morem, brat, s teboj, zadnjikrat pa iz daljine blagoslavljam narod svoj. Zanj v ljubezni plemeniti

duša vedno gori ti! Cesar zanj poslej storiti meni moč ni, stori ti! Z dvojnim ognjem med Slovene

seme blagovesti sej od gora balkanskih stene tje do Visle mokrih mej! Ko v slovenske bo narode

vodil te korak krilat, vrhu neba molil bode zate, za Slovene – brat." S solzami tedaj objame

brata bolnega Metod: "Daj, Ciril, zaupaj vame! kakor ti – svoj ljubim rod." Svit obdaja bledo lice,

z ust nasmeh odseva mil. Tihe toči brat solzice: – Mrtev je svetnik Ciril. V svetišču Velegrajskem kleči slovenski rod.

Solzan ga blagoslavlja pastir njegov Metod. Zavest mu več ne dvomi – zapustil bode svet, zato iz prs poslednji privre mu govor vnet: "Na nebu Bog je sklenil, prestol zasedem nov,

porosil vas je danes moj zadnji blagoslov. Varujte me, otroci! Ko v tretje sine zor, sprejme me v svitlo sredo krilatcev božjih zbor. A drugega vladiko ob meni zrete tu:

duhovnika Gorazda, slovenskega sinu. Delil je srčno z mano življenja boj in mir umeje vas in mene - ljubeč vam bo pastir." Poklekne z ljudstvom svetec, obraz obda mu žar;

molitev poluglasna vzkipi mu nad oltar: Edinost hrani z Bogom in z brati in s seboj, sijaj ti zvezda sreče na veke, narod moj!" Posrebrilo je jutro Veltavi dvakrat val

in dvakrat bledi mesec nad Moravo je stal, in ko se za gorami je v tretje dan rodil, nad Velegrad je orel priplaval temnokril. V svetnikovo domovje plašan hiti ves rod:

Resničen prerok smrti – izdihnil je – Metod. Gorazd se vrže predenj, poljubi roke blad; mrliču gleda v lice in plaka Velegrad.