To bila sta žlahten gospod,
žlahten gospod, žlahtna gospa;
ta sta imela hčer eno,
z imenom mlado Barbaro.
Za njo je zvedel španski kralj:
"Ti Barbara pač moja boš!"
"Jaz sem že zbrala ženina,
sam'ga gospoda Kristusa!"
To se prav žal očetu zdi;
nazaj je pisal v Španijo:
"Iščite mi zidarjev vkup,
da stolp teman ji delajo
od črne zemlje do nebes."
Zdaj so prišli zidarji vkup,
da stolp teman mu delajo
od črne zemlje do nebes.
Barbara okol' je šetala,
lepo si je prepevala.
"Bi Barbara ti vedela,
kaj mi zidarji delamo,
bi pač ne pela tak' lepo!"
"Jaz dobro vem, kaj delate;
oj stolp teman mi zidate
od črne zemlje do nebes.
Kaj pravim, mojster, vam, zidar:
Delajte v stolpu line tri,
da bode meni krajši čas!
mi prvo lino delajte,
kjer svetlo solnce gori gre;
mi drugo lino delajte,
na poldne solnce kjer pojde;
mi tretjo lino delajte,
kjer solnce za gnado božjo gre!"
Če mi zidarji to stor'mo,
gotovo glave vsi zgub'mo!"
Stolp teman dozidajo,
Barbaro notri denejo. –
"Kaj, hlapci, pravim vam, moji:
Vzemite s sabo sitčice,
pojte pobirat koščice
tje v stolp presvete Barbare!"
Stolp teman gori odpro:
Rumena miza tam stoji,
za njo svetnica mi sedi;
na miz' gori mi sveče tri,
po vsem da stolpu se blišči. –
"Oj kaj vam pravim, oče moj:
prosite vi lepo Boga,
da vam dovolj pokore da,
da se črez grehe zgrevate
v nebesa sveta pridete."