Od morja do Jordana pa nazaj
sprehodil Ignacij je vsaki kraj,
tu mesta ni bilo in ne vasi,
kjer božji služabnik molil ni.
Pa mora vrniti se od ondod,
tako mu ukazal je gospod,
pokoren na ladjišče pohiti,
na pot so pripravljene ladje tri.
Na prvi mu polumesca žar
pokaže, da Turek je tu gospodar,
pozdravi ga mohamedan kričeč:
"Krščanski pes, od mene preč!"
Na drugi strani bandera se vijo,
dišave nosi, zlato in srebro,
bogati kupec, čeravno kristjan,
porine ga zaničljivo na stran.
"Če res je, kar pravi o tebi svet
bi mogli prelepo šalo imet',
če res je, da toliko znaš in veš,
bi mogel po morju iti peš."
In ladja tretja, kot slab čolnič,
lepote nima, ne jakosti nič,
ima le poštena dva moža,
ta prejmeta rada popotnika.
Odrinejo vsi - kar morja gospodar
povzdigne se silno strašan vihar,
po nebu divja za oblakom oblak,
iz morja v nebo in nazaj gre lijak.
Zastoče nekaj iz strašnih pen,
razbil je ladjo turško greben;
morje se odpre, prepad zazija -
kupčijska je ladja na dnu morja!
Ignacij pa je zaupanja poln
skoz silno valovje gladko gre čoln,
brodnika veslata, svetnik je pel,
pa s petjem viharjem je silno vzel.