Po angelu svet' Jožef zve krvolok Herodež če; z detetom se v Egipt poda, Marijo tovar'šico 'ma.
Boji se kralj za svoj prestol, razpošlje rabeljne okol; pa Jezusa na begu meč Herodežev ne dojde več.
Planjave puste, pesek sam popotnik trudni gleda tarn; nad glavo solnca žar'k pekoč, pod nogami žge pesek vroč.
V širjavah onih vse molči, škrjanček tam ne žvrgoli, drevesca ni, cvetov nikar, tam stvarnice je zginil čar.
Tam bister potok ne šumlja, tam rosa travce ne krepča; pa voljno gresta svojo pot, ter Bog je z njima bil povsod.
Razbojnikov okrutnih trop preži kot orel na svoj rop, in šine, kakor oroslan 'z brloga tmin na beli dan.
Orožje krog in krog rožlja, in meč in sul'ca blisketa: "Imetje dajte!" zagromi, "Al' pa življenje, tujci vi!"
Za Dete Mati se boji, na srce svoje ga tišči, ogrne in zakrije ga, in prosi milosti za nja.
Svet' Jožef hitro stopi v bran, in sveto družbo var'je ran, in roparjev udarec vsak odvrne srečno, kot junak.
Zdaj zablišči, ko solčini žar, Detetu lice, da glavar, poprej še ljut ko divja zver, strmi in kliče: "Bodi mir!"
On sam se ustavi tropu v bran, in sveto družbo var'je sam, tja do brloga jo pelja in trudmm prenočišča da.
Prijazno, kar v brlogu 'ma, ponudi zdaj njej živeža, ponudi pit', ponudi lož, in taži plašna srca mož.
In sveti družbi je od tod razbojnik zjutraj kažipot, je varh, služitelj, je strežaj, spremitelj zvest v namenjen kraj.
Glavar se tužno poslovi, Marija k njemu govori: "Odpusti tebi večni Bog, po svoji milosti tvoj dolg!
To milost, da na desno stran, h Gospodu nekdaj boš odbran, to milost skaže Bog ti naj, da prideš enkrat v sveti raj!"
Cookies on Poetry Cove