Starček

Živel mož je dolgo časa, sneg pobeli mu glavo, brada je že sivolasa in se sveti kot srebro.

Ura mu je že odbila; pride k njemu bela smrt, ki ga bo v nebo spremila, ga peljala v rajski vrt.

Jezus hoče k sebi vzeti, gori v sveto ga nebo, ker on živel je na sveti, kakor angelci sveto.

Ene v srcu še ima želje, te doseči še želi, preden v rajsko tja veselje k Jezusu se preseli.

Želje troje: od druzine v hiši vzeti še slovo ino v hlevi od živine in od polja tud' tako.

"Rasti, rasti žitno polje, kakor rastlo si doslej, rasti, rasti še vse bolje, ko dosihmal zanaprej!"

S polja v hlev k živini grede in jo boža in drglja in izusti te besede, prišle mu iz dna srca:

"Redi, redi se, živina, kakor si se mi dosle, dalje od sinu do sina še vse bolje ko dosle!"

Starček zapusti živino, v hišo gre, pa vleže se, skliče skupaj vso družino in jo zbere krog sebe:

"Le sem, le sem, vi družina, tri reči vam še povem, vredne vašega spomina, tri besede, preden grem.

Prva je beseda taka: ljubite Gospod-Boga, ker gre njemu slava vsaka, ljubite ga iz srca!

Druga je beseda taka: ljubi naj zavolj Boga, ker gre njemu slava vsaka, vsak kot sebe bližnjega!

Tretja je beseda taka: kdor bo starše spoštoval, ki jim gre spodobnost vsaka, Jezus ga bo daroval!"

Tri so lučice prižgali, sladko v Bogu je zaspal, angelčki so prijadrali, angelcem je dušo dal.

Rajsko pesmico zapeli pa so peli prelepo. Kvišku, kvišku so zleteli z dušo k Jezusu v nebo.