Odprle so mi žene redovnice svoj stan, prostore posvečene, kjer molijo ves dan;
razkazale svetišče, vrtove polne rož, v podzemno pa grobišče povedi ti me, mož!
Užge cerkovnik svečo, z gospico stopi v rov; a ta pred grobno ječo ustavi hod njegov:
"Postoj! Glej to me mika! O, stori mi ljubav! Čegava je ta slika, in ta obraz čegav?
Nebešk pogledov svit je, v srce mi sega, žge. Ni-li nadzemsko bitje naslikano dekle?"
"Gospica plemenita! Obraz je Julijin, podoba pa slovita – redovnic teh spomin:
To divno lice njeno proslavljali so vsi. A zdaj? Pod hladno steno tu notri mrtvo spi.
Prelepe nje kreposti s ponosom zrl je red; le žal, da v dneh mladosti ostavila je svet."
Zamolklo zaropoče v železnih durih ključ, in v kamenite ploče tresoča vpre se luč.
Po kotih tam počiva lobanj tisoč na tleh in sanje smrtne sniva na zrušenih kosteh. –
In deva gleda rake z imeni slavnih žen, in gleda kostenjake, nemile smrti plen.
Od krste pa do krste cerkovnik hodi ž njo; imen ji kaže vrste rodbin iz znanih sto.
A tam poleg globeli pokaže on molče na ploči zatemneli izsekano ime.
Posveti s svečo v rako, razbrska v njej kosti: "Poglejte sliko tako: tu Julija leži."
Z Velenj gospici strese kosti in mozeg mraz, oči ji zasolze se; obrne proč obraz.
V ročice bele joče in kliče in ječi: "O mož, je li mogoče? To Julija pač ni!
Kako obraz na steni uzor predstavlja tak?" A hladno mož omeni: "To njen je kostenjak!"
Ostavita grobišče, devici ni miru: Korak ji več ne išče Velenjskega gradu.
K redovnicam se vrne na prostor posvečen, kaj čuti, jim odgrne – razkrije svoj namen. –
Pa čas je zob nabrušen zastavil v samostan: Do tal je zid porušen, molitve glas pregnan.
Stoje le spodaj groblje, in ni jim mar razpad, tam stene le je globlje izklesal smrtni glad;
tam krije krsta stara okostje Juliji, ob njih pa Soror Klara Velenjska mrtva spi.
Razjedena odela – pogled izdolben, vdrt – reži lobanja bela –: tako caruje smrt.
Cookies on Poetry Cove