V svetišču Velegrajskem kleči slovenski rod.
Solzan ga blagoslavlja pastir njegov Metod.
Zavest mu več ne dvomi – zapustil bode svet,
zato iz prs poslednji privre mu govor vnet:
„Na nebu Bog je sklenil, prestol zasedem nov,
porosil vas je danes moj zadnji blagoslov.
Varujte me, otroci! Ko v tretje sine zor,
sprejme me v svitlo sredo krilatcev božji zbor.
A drugega vladiko ob meni zrete tu:
Duhovnika Gorazda, slovenskega sinu.
Delil je srečno z mano življenja boj in mir,
umeje vas in mene –ljubeč vam bo pastir.“
Poklekne z ljudstvom svetec, obraz obda mu žar;
molitev poluglasna vzkipi mu na oltar:
„Edinost hrani z Bogom in z brati in s seboj,
sijaj ti zvezda sreče na veke, narod moj!“
Posrebrilo je jutro Veltavi dvakrat val,
in dvakrat bledi mesec nad Moravo je stal.
A ko se za gorami je v tretje dan rodil,
nad Velegrad je orel priplaval temnokril.
V svetnikovo domovje plašan hiti ves rod:
Resničen prerok smrti – izdihnil je – Metod.
Gorazd se vrže predenj, poljubi roke hlad;
mrliču gleda v lice in plaka Velegrad.