Zapuščal sem svoj rodni kraj,
v deželo daljno potoval
in nisem znal in nisem znal,
komu desnico naj tedaj
podam morda za vekomaj.
V deželo daljno so odšle
ljubeče duše pred menoj,
v deželo, kjer usahne znoj,
zamrejo v prsih tožbe vse,
odkoder ni nazaj steze.
Kam po slovo bi šel drugam?
Iz mesta sem na vrt zavil,
na vrt pozabljenih gomil.
Roditelja sta moja tam
pokoja našla varni hram.
Slovo sem vzel od groba vsaj,
potožil vrbi svojo žal . . .
In nisem znal in nisem znal.
kaj vleklo me je v daljni kraj,
kaj me je vabilo nazaj.
Kaj vleklo me je v daljni kraj,
zdaj dobro vem: mogočen up
jasnejših dni in slajših kup.
Kaj vleče me še zdaj nazaj?
Sam Bog nebeški ve vse kaj.