Skopulja

Zveličar in Peter sta nekega dne do hiše bogate vsa trudna prispela in tam gospodinjo za božje ime ponižno prosila nekoliko jela.

A žena skopulja zavrne ju brž: "Ne morem, nič nimam za vaji jedila. Na gumnu imam pač pšenico in rž, a nisem do danes mlatičev dobila.

Težko je za delavce, svet bi le jedel –" Prestreže jo Kristus, ki dobro je vedel, da žena mlatičev zato ne dobi, ker hrano dajati se škoda ji zdi:

"Če hočeš, pa midva se lotiva žita, omlativa ti, za plačlo le daj, da enkrat na dan se najeva do sita." Takoj gospodinja odpre na stežaj

skedenj in pokaže bogato zalogo. "Le hitro začnita! Opravka bo mnogo. Čim preje končata, tem več vama dam jedila, ker prazen ni ravno še hram."

Ko žena odide, zatvorita duri in Kristus tovarišu reče: "Zakuri!" Črez nekaj trenotkov na sredi skednja živ ogenj zapolje od tal do vrha.

Obide apostola tiha bojazen – A čudo! Ta ogenj razmeče narazen posebej vse zrnje, vso slamo, vsa pleva po kotih na kupe, lepo urejene;

mlatiča pred koncem že prvega dneva končata pol mlatve in gresta do žene. "Ho!" žena zakliče, "za takošna dela nihče ne zahteva ne pila ne jela.

Tako bi si lahko omlatil vsak sam. Za to vama plače nobene ne dam. Jaz sama bom ogenj enak zakurila in kar je ostalo še, brž omlatila."

In sveta popotnika gresta naprej. In Kristus de Petru: "Nič te ne draži! Po kratkih minutah nazaj se oglej, in jeza se tvoja na mah potolaži."

In Peter ozre se črez nekaj minut in vidi – o groza – vso hišo v plameni. To je prasketalo kot v peči ognjeni in v kratkem bil dom je skopuljin razsut.