Prelepo hčer 'ma stotnica,
tej hčer' je ime Školastika;
živela grozno je lepo
zročila v varstvo se Bogu.
Ko zvedel turški car za njo,
imeti hoče jo ženo.
Hiti ji drobni list pisat',
do nje v Ljubljano ga poslat.
Ko pismo to prebrala je,
je milo zajokala se;
očetu stotniku ga da,
kaj on za pravo zdaj spozna.
Ko on, kar pismo pravi, zve,
uderejo se mu solze.
Poda ga ženi stotnici,
kaj ona ve zdaj svet'vati.
Ko list gospa prebrala je,
sladko se posmejala je:
"Kako bo to vendar lepo,
saj lepše bit' bi ne moglo!
Jaz bom ljubljanska stotnica
ti bos pa turška carinja." –
Turčin drobno po njo drče
kakor da ptice v zrak lete.
Školastika gre v kamrico,
aj v kamrico ti vso svetlo,
k podobi božje matere.
Megla se gosta st'ri krog nje.
Veliko prišlo angelcev,
Školastike prijateljev
le-ti vzemo Školastiko,
Turčini prazni v stran gredo.