Na travi poleg reke
utrujen sem zaspal.
Zazibal me je v spanec
ljubo šumeči val.
Pritaknil se je skoro
skrivnostno-grozen sen,
da bil sem daleč nekam
od reke preložen
na postelj črnoruho
v preprosto hišo sam . . .
Sijala mi je luna
skoz okno v tihi hram.
Bedel sem jadne duše,
kar otlogromek jek
začujem zunaj hiše:
„Končan bo svet na vek!“
Na stolpu bližnje cerkve,
obkoljene z grobmi,
tedaj zapoje navček,
ki mrtvecem zvoni.
Kot zmija me napade
vsiljiva misel ta,
da se je zadnji človek
poslovil od sveta.
Da jaz edin ostal sem
od drugih vseh ljudi,
ki nisem še dopolnil
usojenih mi dni.
Zavpijem, kakor ranjen,
iz hiše planem ven:
„Kje ste, ljudje, o kje ste!?“
zbeži od mene sen.
Iz trave znojen skočim.
– Spreletal me je mraz. –
O, kaj ljudje so meni,
o, kaj ljudem sem jaz!
Gorje mu, kdor bi živel
na zemlji sam! –Zdaj vem:
ljudje so vse človeku,
a človek nič ljudem – –