Še enkrat mi prinesi zlate hipe
nazaj, krilati, neuzdržni čas,
ko pred očetno hišo v senci lipe
vesel in mlad mi cvetel je obraz!
še enkrat mi pokaži mater milo,
ki davno že pod tiho zemljo spi,
ki jo je srce moje bolj ljubilo,
kot druga srca vsa in vse stvari.
še enkrat pokoj duše mi povrni,
ko miren vstajal sem in miren spal;
podobe jasne pred menoj odgrni
v prirodi lepi mojih rodnih tal.
Toda nikar, nikar! – Oh, ko bi gledal
samo trenutek prešle dobe raj,
potem šele bi bridko se zavedal,
kaj nisem zdaj in česa nimam zdaj.