Jesen se je ločila, puščoben bil je svet, potihnili so ptiči, je zvenel roži cvet; frfral je po nižavi hripav samo krokar, in zadnje liste stresal z dreves je hud vihar.
Oblaki pokrivali so svetli modri svod, tišina in temota sta vladali povsod; leskeči se valovi hitijo in šume, dosegli da bi brežje, kjer trate še cvete.
Na bregu bistre vode, pod vejami dreves spirala majhno krilce kraljica je nebes, in tam v prenizki bajti – glej, lepo kot pomlad – je spalo nežno dete, presveti njen zaklad.
In blaga je devica – puščava ji je raj – ko včasih se obrne po bajtici nazaj; srce ji v prsih vriska, blišči se ji oko, ko detece poljubi s pogledom vsaj gorko.
Storjeno je že delo, al' mesta najti ni, da krilce bi obes'la nebes presvetla hči; le tam na strmi skali, kjer zeva pust brlog, stoji samoten grmek, edini krog in krog.
H grmičku se napoti Marija zdaj, rekoč: "Al' hočeš mi ustreči, mi biti na pomoč, da posuši se krilce za detece lepo, ki tam-le v revni zibki zaspalo je sladko?"
In srajco razprostira, da hitro se suši: al' ko jo z njega sname, devica ostrmi, ker oveneli grmič je hipoma zelen in z listjem čvrstim, lepim obilno obložen.
In zdrav, cvetoč in krasen je tudi puhli štor in z rožcami ovenčan, še lepšimi kot zor; Devica se upogne, in usta in roke mogočnega očeta v nebesih zdaj slave.
Kot čudež je povzdignil ubogi grm nekdaj, tako so lepa čuda njegove rože zdaj, ko steblo jim usahne, ko cvetke jim zveno, oživlja jih spet voda, da koj se razcveto.
In večno posvečene so božji materi, so slika nje lepote in nje ponižnosti; in dokler rod človeški bo gledal krasni svet, z veseljem bo pozdravljal te rože vsak pogled.
Cookies on Poetry Cove