Ko je božji Sin na križu
zadnjikrat bolestno vzdihnil,
ko je solnce zatemnelo,
ko se je potresla zemlja –
ni ga bilo, ni ga bilo,
da bi čul o božjem Sinu,
le njegovo sveto mater
je ob križu meč prebodel,
meč prebridki, meč sedmeri ...
A po križu, svetem križu,
draga krvca je pritekla,
namočila suho zemljo,
da je rdeča roza vzklila,
z rajskim vonjem zaduhtela,
nežna ptica, golobica,
dobra Noetova znanka,
obletavala je Sina
in na križ je slednjič sela.
V rano mu je kljunček dala,
v rano, v desno stran krvavo
in popila sveto krvco,
da bi je ne bilo škoda,
da bi ne močila zemlje,
da bi ne hranila rože,
ki pod križem je duhtela.
– Aj, ti nežna golobica,
golobica lahkoverna!
Pravijo, da Sin se božji
vzdramil je in jo pokaral:
"Golobica lahkoverna,
kje si vzela nevoščljivost,
da bi roži odtegnila,
mojo drago srčno hrano.
Aj, ti smela golobica, –
Noetu poslanka z neba –
rdeči kljunček te izdaja!"
Golobica z rdečim kljunčkom
proč od križa je zletela,
proč, tje daleč v tuje kraje,
da bi se ne sramovala
svoje nepremišljenosti,
Roža, s stebelcem bodečim,
kot spomin na božjo krono,
pa še dalje je duhtela,
širila ljubezen božjo
med izprijenim človeštvom.