Redovnik mlad, pobožnega srca
nekoč prikazen je imel pekla.
Razburjen steče brž do bližnjih vrat,
zakliče: „Slušaj, sveti me opat!
Pred mojimi očmi Gospod je zdaj
odprl peklo, pokazal grozni kraj.
Vse res, kar pravi Jezus in že Job:
Zmešnjava, jok, tema, škrtanie zob . . . !
Pa slušaj, kaj zaupam ti vesel!
Stanove razne sem z očmi ujel:
samo nobenega duhovnika,
samo nobenega redovnika.“
Naguba čelo se Egidiju,
ogleda se, če kdo ne vidi ju;
pa de mladeniču čez majhen čas:
„Nikogar nisi videl izmed nas?
Seveda ne, moj dragi Melifluj!
Duhovniki, redovniki, le čuj,
če kteri so obsojeni v peklo,
ne pridejo na vrh, temveč na dno.“