O bratje moji, kaj nas je vezalo
na časa in prostora ozko ped?
Vse naše delo – mar zasluži hvalo?
Začrta mar za sabo trajen sled?
In ako ne – čemu življenje naše
od zibelke do groba brez miru?
Čemu bridkosti in sladkosti čaše
in beganje in tveganje – čemu?
Mi pojdemo, odkoder ni vrnitve,
in mladec se oddahne starca prost.
Opravijo pogrebne se molitve,
in prst bo naša postelj, črv naš gost.
Pa bodi spomenik za naše grobe
izklesan kamen ali boren mah,
navek od sončne ločene svetlobe,
razsuti v prah budili bomo strah.
In duša naša – ali bo živela
in sama sebe se zavedala?
Bo li trobenta sodni dan grmela,
in zemlja se v pepel sesedala?
O bratje, kaj uče nas knjige neme,
kaj vest šepeče, kaj razlaga um?
Da razdvojeni uklonimo teme,
zatrimo v sebi delovni pogum?
O ne! Mi verujemo! Pokonci glavo
gradimo si čez dvomov brezdno most!
Ooseči smoter – to je naše pravo,
iskati smoter – naša je dolžnost.
Pa bodi spomenik za naše grobe
izklesan kamen ali mah zelen,
duh, ki je želel in iskal svetlobe,
doseže smoter – v Bogu razsvetljen.