Sestradan in žejen in z dolgom ogromnim namerjal sem ravno popiti strup . . . tedaj se bogatega strica spomnim, in dušo kot blisk mi prešine up.
Spočetka sem čutil nekako tesnobo, a srčno bil zmogel sem dušni razdvoj. Potrkal, k sorodniku stopil sem v sobo – pogledal me je in spoznal takoj.
Sedel je sam pri široki mizi in usta nabral v prisiljen nasmeh; okoli so spale daleč in blizi pobožne knjige po stolih, po tleh . . .
Začel sem. Glasno mu vse potožil, kako me obup razjeda pekoč. Na prsi sem burne roko položil in milo zaprosil: „O stric, pomoč!“
„Pomoč? Hm, le neumen ne bodi! Pomoč? Hm, meni je jako žal! odkodi naj jemljem, te vprašam, odkodi?“ . . . Z verižico zlato se je igral.
„Da nisi potreben, ne rečem ravno, berač pa vendar še nisi vsaj. Vse to so drugi trpeli že davno“ . . . Mašil si je v usta tolst založaj.
„Železu obliko zada udarec, baš preje sem bral tam v knjigah nekje,“ – popil je hitro vina kozarec „tako i moža udarci store.“
„Sicer pa, kdor sam je v bedo zabredel, trpi naj jo sam – to vedno velim.“ Na mehkem divanu se je presedel in vzmeti so drgetali pod njim.
„Jaz tudi mislim, da moliš premalo. Vse, kar imamo, deli nam Bog. Le njemu prošnjo, njemu zahvalo!“ Vrtel je pridno palca okrog.
„Le pojdi! Pokora je pač pokora Kaj maraš – zdrav si kot ptič. Vsak človek na svetu trpeti mora. Brez zatajevanja, ljubček, ni nič.“
Jaz pa sem bežal brž čez stopnice – in komaj prišel sem do vežnih tal, na dvoje mi zlezlo je bledo lice, in na vse grlo sem se zasmejal.
Cookies on Poetry Cove