Ko smrtna že solza sili v oko,
bolniku na trudno ležišče
nevidnega angela pošlje nebo,
da v zadnjih ga hipih obišče.
Tedaj razplamti mu še enkrat duh,
privro mu čez ustnice blede,
okoli stoječim v pazni posluh,
slovesne preroške besede.
Jaz tudi bom ležal nekoč bolan
in temnega čakal pogreba,
a preje še čakal globoko željan
preroškega angela z neba.
In kadar se zgrne nad mana krilat
in vela poljubi mi lica,
o da bi privrela iz prsi takrat
o tebi, moj dom, govorica!
Da pesmi začuješ vse lepših jek,
da stareš sovražnikov silo,
da skoro zasije ti zlati vek
nad zabljeno mojo gomilo! –