Iz mesta sem bežal v samotni log
srdit se na svojo usodo.
Molčala so debla siva okrog,
ko nem sem razmišljal nezgodo.
Tolažbe nikjer za dušo trpečo,
nikjer ni nadej na boljo srečo! . . .
Brezup mi je v duhu vprašanje oživil:
Kaj li sem zakrivil?
In slišal sem glas skrivnostno-globok:
Ne toži ljudi, ni usode!
Ti svojih si del edino otrok,
ti sam si kriv vse nezgode.
Zatopi se v svoja minula dejanja,
ne brani se trpkega piti spoznanja! . . .
Pokril sem si lice in vzdihnil sem glasno:
„Prekasno, prekasno!“ . . .