Ti, ki ne stvarjaš nič zaman,
ki si življenje vame dahnil,
na zemljo me v pregnanstvo pahnil.
pustiš li, da bi v nič izplahnil,
iz nič nazaj v nič zakopan?
Kadar ustaviš duhu stroj,
kosti sesuješ v grobu črnem,
o, kakšen k Tebi se povrnem,
kam plahi svoj pogled obrnem
in Ti kaj započneš z menoj?
Razgrneš svoj ljubezni plašč
na moje zmote in pregrehe.
Moj sin, porečeš poln utehe,
le stopi v krilo varne strehe,
vem, žalil nisi me nalašč.
Resnice vir bi našel rad,
rad vedel bi, kje sreča biva,
poslušal usta si lažniva
in stopal si na pota kriva
in skoro zgrmel v prepad.
A jaz sem hodil za teboj
narahlo očitaje vesti,
da stopaš po nepravi cesti,
in ti si zbadan od bolesti
nazaj korak obrnil svoj.
Kako si preumeti znal
veličja mojega strmine,
ljubezni morje in miline,
skrivnosti mojih globočine
kako? In slepec bi ne pal!
Nalašč me nisi žalil, ne.
Bolan iščoč željan nečesa,
iskal si mene in nebesa.
Pretrgana je zdaj zavesa,
iz srca ti odpuščam vse.