Mogočen grom je stresal svet,
vihar je zunaj rjul,
od tesnega strahu prevzet
na postelji sem v sanjah čul.
Tedaj nekdo prispe do vrat,
potrka, de glasno:
„Prišel nocoj sem k tebi spat,
imaš li posteljo mehko?“
S tresočim glasom vzkliknem jaz:
„Kdo si, neznani gost?“
V blazine skrijem svoj obraz.
„Moj dom nocoj ni zate prost.“
„Utrujen sem, premočen ves;
odpri mi vrata vsaj!
Moril te bode večen kes,
če v noč me odpodiš nazaj.“
„Komu odprem naj, to povej!
Odklej te jaz poznam?
Oh pojdi, pojdi le naprej,
drugje poišči miren hram!“
„Nikar, nikar se me ne boj!
Saj sem poznat ljudem.
S teboj govoril bom nocoj
O, ko bi vedel ti – o čem!
Razgovor najin bode dolg,
premislek tvoj globok.
Ko zopet se pogreznem v molk,
ti jokal bodeš kot otrok.“
Poskočim k vratom iz blazin.
„Pokaži svoj obraz“ –
„Prišel sem k tebi – tvoj spomin.“
Na postelji vzbudim se jaz.
Mogočen grom je stresal svet,
vihar zares je rjul.
Spomina vročega prevzet,
na postelji zares sem čul.
In bil je najin govor dolg,
premislek moj globok. –
Ko se vihar zavil je v molk,
zares sem jokal kot otrok.