Vstala je pomlad v prirodi,
topel diha ji pozdrav.
Duh me po samotah vodi,
kakor nekdaj, duh sanjav.
Hrepenenje mi prebuja
vrt pomlajene zemlje!
čustva le jeziku tuja,
čustva srcu znana le.
Ali slutnja zlate sreče,
ki odseva daljno stran,
ali drag spomin me vleče
ven iz sobe – ven na plan?
Zunaj v dihu naj pomladnjem
duša hrepenenja mre,
dokler se na grmu zadnjem
zadnja roža ne ospe!
Dokler zadnje pevke ptice
preko gor, dolin in strug
v mrzli sapi perutnice
ne ponesejo na jug!
Upaj – ali ne – doseči,
kar je daleč kot nebo:
Blagor duši hrepeneči
po nečem, kar je lepo . . .