Mogočna reka Donava, povej,
ne spe li v tvoji temni globočini
slovanske pesmi, glasi epopej,
potlačenega naroda spomini?
Pred duhom bliskoma se mi vrste
krvavi boji, divjih ljudstev gonja,
in sladko petje drozgov mi grene,
in cvet vijolic mi ne siplje vonja.
Kako pokaži dan, kar vzame noč?
Tu pij krasoto, ki se ti odklepa!
Na svetu mine vse, umetnost, slava, moč –
priroda le ostane večno lepa.