Le sedi ob meni, pestunja mila!
O letih mladostnih mi ti govoriš,
in v dobo, ki zame je davno minila,
tako čarovito duha mi topiš.
Na hribu imena nezabnega: Žale,
kako je precvitala tukaj pomlad,
in hladne vodice so tu šepetale
in cvetju in travi delale hlad.
In v travi so cveli rumeni jeguljčki,
poklanjali zvončki jim drobne glave,
in v zraku so plavali pestri metuljčki,
čebele po cvetju letale brenče.
Iz trave je vsake, iz vsakega lista
dehtelo življenje v pomlajeni svet;
pozdravljala pesem je stvarstvo prečista,
ko ptičev jo zbor popeval je vnet.
Iz cvetja sem spletal kite milobne
in vezal je s slakom, rastočim iz njiv,
krasil spominke sem z njimi nagrobne
med nemimi mrtveci radosten, živ.
Minila so leta in hrib je odcvetel,
mladosti že čas zvonil je pokop
Kot resen mladenič še kito sem spletel,
položil jo materi zadnjo na grob.
In šel sem na tuje iz hiše očetne,
zapustil i tebe s solzami v očeh;
kako zdaj spominjam se dobe prijetne,
ko vidiva spet se po dolgih dneh!
Družabnica mladega meni življenja,
o pestunja, pravi o njem mi še kaj,
o pravi o dobi mi cvetja, zelenja,
nikar ne vprašuj, kako mi je zdaj!