Zgubila mlada žena
je dragega moža,
ne ozdravi skrb nobena
ji bolnega srca.
Bledi ji velo lice,
umira svit oči,
ker dan in noč solzice
ljubezen 'z njih rosi.
In hudo zarotila
se mlada žena je,
da vedno bo nosila
obleko črno le.
Kar dragega hranila
pri hiši je blaga,
srebro, zlato znosila –
in vliti zvonec da.
Nebeški hoče devi
dar'vati zvonec ta,
ker ona večkrat revi
srce je umirila.
Na Bledu sred' otoka
kapelica stoji,
tam vdova večkrat stoka,
tam briše si oči.
Že vlil je za kapelo
srebrni zvon zvonar,
že dene ga veselo
v čolniček svoj čolnar.
Naprej, naprej veslajo,
do srede pridejo,
kar vetri privihrajo in
strele švigajo.
Razsajajo vetrovi,
se peni jezero:
potegnejo valovi
čolnič s seboj na dno. –
Še zdaj, ko temno krilo
noči pogrinja svet,
čolnarji sliš'jo milo
iz dna zvonjenje pet'.
Da zvončeka je petje,
to vedo dobro vsi,
veslajo brž v zavetje,
nevihta jim grozi.