Ves teden s svojo ženo sprt
govoril mož je v jezi vneti:
„Rešiti more me le smrt,
le smrt, nič drugega na sveti.“
Zavpije žena nanj strastno:
„Nikar, nikar mi ne ropoči!
Le pojdi – vidiš tam vodo? –
Kar pojdi in v valove skoči!“
Živ ogenj blisne mu v očeh. –
Na lice smrtno pobledelo
bridkosten pade mu nasmeh,
sopeč pomirja kri zavrelo.
Do reke pot, poslednja pot
edina reši ga pokore.
Katero naj izbere zmot?
Ženo ubiti? Ne, ne more.
Zbeži na reke strmi breg,
nespremljan zadnje te minute –
Pač! Spremljajo obupni beg
glasovi rezki žene ljute:
„Končaj življenje, le končaj!
Jaz sama prosim te, utoni!
Na bregu si. Le skoči zdaj!
Nikar na vrbi dalj ne sloni!
Saj vem, ti smrti se bojiš.
Nerad bi v mrzlo kopel legel.
A da se enkrat utopiš,
kako bi meni ti ustregel.“
In on? On misli ves razvnet:
Na kako zlo mi je rojena!
A skoro krene k domu spet
in reče ji pokojen: „Žena!
Če zdaj celo, ko v smrt divjam,
strupeni jezik tvoj me gloje,
sovražiš me, kot satan sam
iz globočine duše svoje.
In jaz – jaz drugega ne vem,
kakoli bi kaznoval srce ti, –
Ker tebi tak sem trn očem,
imej še dalje me na sveti!“