Ko Jezus po zemlji je še potoval,
prišel je v puščavo nekoč,
in žejalo ga je, da nikdar tako,
saj dan je bil solnčen in vroč.
Studenca nikoder in vrta nikjer,
da sočen utrgal bi sad – –
In stvarnik dobrotni je žejo trpel,
ki stokrat je hujši kot glad ...
In dalje je šel... A v daljavi tam, glej,
vabeče zeleno drevo.
Oranža je stala na tratici tam,
in kmalu je On stal pred njo ...
"Oranža, preljubo ti moje drevo,
glej, Stvarnik tvoj žejo trpi,
pomagaj, pripogni svoj miljeni sad,
da silno mu žejo ugasi ..."
Slušala ga zlata oranža zvesto
in vejice mu pripognila je;
in dasi njen sad ni bil žlahten kot zdaj,
mu vendarle žejo ugasila je.
In dobri Zveličar je roke razpel,
drevescu dal svet blagoslov:
"Odslej se mi rajsko drevo imenuj
in sad naj rodi se ti nov.
Vselej, ko približa Velika se noč,
ki veliki praznik je moj,
o, takrat po zemlji vesoljni ljudem
v veselje naj sad bode tvoj!
Kot čisto zlato prav tako naj žari
tvoj lepi, tvoj blaženi sad,
in vsak naj na svetu se ga veseli,
naj človek je star ali mlad ..."
In dalje po stezi je pusti odšel,
drevo se pa mu pripogibalo je ...
Sadove žareče med listi odslej
presrečno, preradostno zibalo je ...