Kaj hočeš, Katinka, da zate storim,
predražestna ljubica moja?
V obrambo za tebe se nič ne bojim,
nič – niti krvavega boja.
Ah, kadar napade me misel strašna,
da ti bi, Katinka, umrla,
oko mi zalije kar potok solza,
še tožba ne more iz grla.
Pa saj ti, Katinka, umreti ne smeš;
jokali bi angelski zbori. –
In jaz bi po smrti naredil – saj veš,
kaj reveži delajo nori.
Kaj hočeš, Katinka, da zate storim,
z ljubeznijo večno me vnemi! –
„Ah, Robert, veš, kaj jaz od tebe želim –
nič drugega – hitro me vzemi!“