Adam in Eva dokaj sta
sinov in hčer zarodila,
da, daleč, daleč zlo stegnilo
otrok se njunih je število.
Tedaj, ker Evo otroke vse
skrbelo preživiti je,
povzdigne milo prošnjo k Bogi,
da živež dal bi trumi mnogi.
Gospod do Eve stopi sam,
a ker bilo je žene sram,
da jih je toliko rodila,
jih polovico je prikrila.
Gospod karkoli le ima,
pokazanim v posestvo da,
da vsak'mu svoje rokodelo,
ki pridnega bo preskrbelo.
Ker videla zdaj Eva je,
da je porazdeljeno vse,
da slaba s skritimi poteše,
otrok prikritje jo zapeče.
Zbujena vest jo nadrevi,
da skritje Bogu obstoji
in Boga tad' za zamolčane
poprosi blagodarne hrane.
Usmiljen bil je Bog gospod,
pokrega Evo prvo pot,
kot oče hčerko posvari jo
in odpusti ji hudobijo.
Pa potlej ji tako je djal:
"Kar sem imel, vse tem sem dal,
naj živež pa pri teh imajo,
ki milo z brati naj ravnajo." –
In kakor greh smo dedvali
smo tud' njegov nasledek zli,
odtod so reveži se bili
med ljudi na večno zaplodili.
In ker je revež tud' naš brat,
pomaga vsakdo naj mu rad.
Bodimo torej pravi bratje,
da bomo enkrat rajski svatje!