Stoji, stoji tam samostan, menih je v njem, ki leto in dan premišljal je samo leto, kako v nebesih je lepo
in kakšno je veselje tam, ki je ljudem prikrito nam, ki videlo ga ni oko, ki slišalo ga ni uho,
ki ga čutilo ni srce, in ki presega vse želje. Iz kloštra šel počasnih nog sprehajat enkrat se je v log;
kar na drevesu pevčica zapoje rajska tičica in poje, poje tak lepo, da nobena tica ne tako.
Prepevala je glorijo, ki jo v nebesih vživajo; prepevala na jasen glas je njega veličast in kras,
ki je zemlje in neba vladar, od kterega je vsaka stvar; prepevala, kak božji svit nebeščanom je vsem odkrit,
kak' angelci lepo pojo, lepo pojo, sladko pojo, sveti Trojici strežejo, Marijo devico venčajo,
ki vsa, vsa osvetljena je, kraj sina posajena je. Pela je od veselja tih, ki so v številu 'zvoljenih,
ki njih posest za vekomaj veseli je nebeški raj, ki obličje božje gledajo, brez nehanja ga vživajo.
In pela je tako lepo, tako lepo, tako sladko, da se od glasov presladkih je precej zameknil menih.
Zbudivši spet se v klošter gre, vratar neznan mu vanj odpre. Poznal menihov nič več ni, in njega tudi ne oni.
"Kako je to, kako je to? Pred eno uro je bilo, ko sem zapustil samostan, da šel sem v log, ko, slednji dan,
in spremenjeno vse je zdaj, in skoro mi neznan ta kraj!" Zdaj spomni višji se opat, da je bral v zapisniku enkrat,
da šel menih iz kloštra je, pa da ni vrnil nič več se, pa nikdar se ni vrnil spet – od tistihmal je tristo let.
"Tedaj poslušal tristo let sem rajsko ptico pesem pet', ker tak' sladka je pesem b'la, ki pela jo je tičica.
O kakšna šele glorija veselja bo nebeškega!"
Cookies on Poetry Cove