Nocoj, ko pojemajo luči na grobih,
jesenske venejo zadnje cvetlice,
dozdeva se mi, moj dragi oče,
da zopet ti gledam v zgubano lice.
Nocoj, ko umirajo tožni zvonovi
s tresočim glasom, čimdalje tišim,
dozdeva se mi, moj dragi oče,
da zopet tvoj resni pogovor slišim.
Nocoj, ko stopam osamljen naproti
večernega vetra mehkim perutim,
dozdeva se mi, moj dragi oče,
da tvoja desnico na ramenih čutim.
In ti si umrl. Zakaj se povračaš?
Mar rad bi nazaj v okove telesa?
Mar rad bi znova začenjal tlako,
ah, grenko tlako za sladka nebesa?