Na miren kraj, kjer vse molči,
kjer tožna vrba zeleni,
povedi me, stopinja!
Solza pred svetom me je sram,
izjokam naj si torej sam
bolest, ki dušo mi prešinja.
Priljubljen nekdaj, spoštovan,
iz src ljubečih zdaj pregnan,
nikdar, nikjer več blažen.
Ponos, ki v vsakih prsih tli,
izgublja v mojih vse moči,
sam sebi sem postal sovražen.
Zaman vprašujem se pobit,
kdo trosil je, name srdit,
obgovore in liste,
imen, sovražniki, ne vem,
zato soditi vas ne smem,
kdo ste, ne vem, a vem, kaj niste.
Ni tega nečem, da bi čas
ovadil koga izmed vas,
imen poštenih tate.
Zažgal bi morda v meni črt
in črt je duši moji smrt,
ki ljubi vse ljudi, ko brate.
Na miren kraj, kjer vse molči,
kjer tožna vrba zeleni,
stopinja moja hiti!
Izjokam naj se gorko tam!
Solza pred svetom me je sram,
pred Bogom ni mi treba biti . . .