O, da si zopet tukaj, draga duša, po dolgih letih trudov in skrbi! O, da te zopet gleda in posluša prijatelj tvoj iz lepih, mladih dni!
Kako izrazil čustvo bi globoko, ki v srcu mojem razigrava zdaj, odkar je roko mojo s tvoja roko spojil čez dolgo najin rodni kraj!
Minulo sedem let je težkih, trdih od tožnega slovesa, mili drug. Umiral cvet je po doleh in brdih in ptice plule so tedaj na jug.
Na jug si z njimi tudi ti odhajal zajemat višje vede v večni Rim, in ko si zadnjič roko mi podajal, kaj takrat jaz sem čutil, naj molčim.
In naj molčim, da s taboj so odnesli valovi morski meni mnogi up; zagrabil sam obe sem težki vesli, v življenja vrgel se metež in hrup.
In gledal sem, kako pred mana gine za zvezdo zvezda brez utrinka v noč, kako temne se jasne visočine, čim bolj divja valov srditih moč.
Mrtva sem našel srca v prsih živih, mrtva za vse, za kar sem gorel jaz. Na pokopanih upih ukanljivih prevaran zdaj povešam svoj obraz.
A naj molčim! Ti zopet si ob meni, ti lepe mi budiš spomine vsaj na čase, ko v pomladi sva zeleni naprej strmela srečna in nazaj.
Mladostnih lic sva pela, src še mlajih. Zdaj vrnil si se k meni – k možu mož. Jaz slutim: ali nisi v tujih krajih okusil tudi trnja več kot rož?
In ali nisi to dobil spoznanje, da slehern sen le kratko mami nas? Da kliče nas življenje na dejanje, dejanje resno, kot je resen čas?
Ljubezni vnovič ti ne bom prisezal; rodil je naju eden rod in kraj. Mladostni sen je nekdaj naju vezal, dejanje moško naju veže zdaj!
Da le si zopet tukaj, draga duša, po kteri hrepenel sem tolikrat! Da le te zopet gleda in posluša prijatelja prijatelj, brata brat!
Cookies on Poetry Cove