Naprej ali nazaj?

Po cele dneve, po cele noči strmel je v debele knjige, osamljen, ubogi Naman. Kaj rad bi znal? Od samih črk bi bil kmalu omamljen.

Po zemlji je plaval jesenski dan, tako prijeten, blag in svetal. Mrčljiv pomeče vse knjige v kot in proti goščavi ubere pot.

Tam sredi maklenov se dviga oskalje; po njem se plazi zelen poponec. Pod skalami starec raševe halje sedi in kvišku gleda pobožno.

Visi na srobotu mu majhen zvonec, ki včasih zapoje milo in tožno. Puščavnik v današnji modernmi dobi! Tu sam do smrti v skalnati sobi,

oh, živ pokopan v temotnem grobi! Osupel precej pred njim obstoji, puščavnika Naman ogovori: „Kaj delaš, starec, in kaj premišljuješ?

Kakove divne snuješ probleme? No, tukaj jih lahko na tihem snuješ v naročju prirode, skrivnostno neme. A jaz sem se vsega že naveličal,

vseh folijantov, knjig in brošur. In česa, meniš, sem se prepričal? Za sleherni študij je škoda ur. Le moje lice bliže poglej!

Tako sem suh in stisnjen ko prga, in nekaj že let me kar naprej po nogah vedno spočitih trga. Pa kar me tako peklensko jezi,

je to, da vem zdaj še manj kot nič. Da, pravo resnico Favst govori: Visoke vrednosti moč in oblast zakrita je celemu svetu, le kdor

ne misli, njemu podari se v last, le on jo uživa brezskrben ko ptič. In kdo ne misli? Duševni štor. Predelaj še tako štivo ogromno,

ob luči največjih mislecev, modrcev, ne moreš prešteti še svojih kodrcev na glavi – ob kratkem vse je dvomno. Ah, in um naš zahteva, zahteva resnico,

kakor ljubezen naše srce. Kje, praviš, bi našel vendar le klico, ki vse ti iz nje skrivnosti kipe? Imel je prav Descartes, ko veli,

po mučnih mislih: Je pens, donc je suis. Kako pa, da vsakdo si pravi „jaz“, ko vsakdo nosi drugačen obraz? Zakaj po solzni dolini lazimo?

Kam pridemo potlej, v pekel, al’ nebesa? Čemu se med sabo tlačimo, gazimo? Zakaj so nam dana grehotna telesa? Vse to nam zakriva črna zavesa.

Jaz tudi tega nič ne verjamem, da ti bi bil tu zadovoljen na samem. Kako li? Človek družabno je bitje. Naturam expellas . . . Le vse normalno!

Zares, da je žitje viharno, pečalno, a kaj naj drugega ljubim kot žitje? Jaz mistike sem sovražnik zaklet, te prave mačehe vseh dokazov,

te ljubljenke lahkovernih babšet, te porodice meglenih obrazov. Pred leti sem bil še dokaj drugačen, resnice manj žejen, ljubezni bolj lačen.

Pa kaj je ljubezen? Imel sem dekleta, ki zame je bilo podoba sveta. In ni me naravnost povedati sram, da včasih še zdaj ves vztrepetam,

ko spomnim se njene postave vilinje. A časi beže, po svoje stvore. – Ah, danes se nosi z naslovom grofinje. Spominja se živo je moje srce:

Sama sva sedela na bližnjih parobkih – bila je pozna jesen, ko zdaj – na rdečega šipka zadnjih popkih visele so najine rosne oči.

O, zadnji pogledi v ljubezni raj! Poljub sem ji dal kot ogenj vroč, in šla sva vsaksebi daleč proč. Da zdaj ne pijem sladkosti zakona,

da samec komarim vse žive dni. Kdo bil je kriv? Ne jaz in ne ona – nje žlahtni stan in borni moj stan. Ah, pomnil je bom še na sodnji dan!

Pa ta kočljivi predmet pustiva! Ljubezen se lahko samo uživa. Besede o njej so vse zastonj. Popiši, če moreš, z besedami vonj!

Nič ni, in vendar je nekaj – a kaj? Prijetno, šegatno – nekakov slaj.“ In starec se z desno roko pogladi po svoji dolgi in sivi bradi

pa de: „Ljubezen le pusti! Prav! Zaljubljen človek na duhu ni zdrav. Gorje mu, kogar dekleta cvelijo; za vsako delo brž onemore,

vse misli njegove se selijo le vedno v dekličje hišne prostore. Pa tudi, o človek, povej mi, za Boga, kaj moreš se z žensko osebo meniti?

Moža malokoga ali nikoga ne doseže z ozko pametjo svojo, in vendar ji moraš hvalo trobiti za nje nesrečno in plitvo vzgojo.“

Zamahne Naman: „Ljubi starec! O ženskah sem jaz drugače preverjen! Njim sodi kava, nam vina kozarec. To res je. Vsakomu bodi odmerjen

gotov delokrog! A znaj, da je žena velikega včasih tudi pomena. Za moške nekatere huda zanjka, za vse pa več ali manj uganka.

Le škoda je ta, da ugank je še več tako zamotanih in temnih tako, ko včasih nad nami jesensko nebo . . . “ Oba se zamislita kratek čas;

no, skoro spet Naman povzame glas: „Še enkrat duha mi ozdravi pogum do jasne resnice! Starec, povej, imaš li spravljenih mnogo knjig,

ki tirajo misli od dvomov naprej?“ Ozre se starec po vrhih dreves, šepetne: „Anti nekaj je res.“ „O tem ne dvomim,“ oni šepetne,

„nektere misli so dokaj verjetne. A največ resnic ne znam in ne umem. Pokaži knjige! Morda so tvoje primernejši ključ do vere moje?“

„Ključ? Ključ? Da, tukaj je ključ!“ zakliče starec in vtakne ga v vrata železna, zaneti potem si luč. „Le pojdi v globoko podzemlje za mano;

Tam doli ti bode marsikaj znano, kar znati je vredno samega zlata. Tam doli, tam doli vse knjige imam, zložene v dolbinah po mokrih roveh.

Nekatere jaz tudi sem spisal sam, ko nosil sem ogenj še v srcu, v očeh.“ Prestopita prag in gresta navzdol po nove neznane modrosti sol.

In zrla sta bitij organskih grob, različne plasti formacijskih dob. Naposled je puhnila taka vročina, da skoro prišla bi ob luč spomina.

„Moj Bog! Kdaj prideva vendar v izvor!“ „Potrpi,“ de starec, pokaže mu cevke, iz katerih se zraka napije odvzgor. „Poglej, zdaj išči, kar naj ti bi hotel.

zdaj žanješ sad radovednosti plevke. Le dalje! V osrčju je zemlje kotel, ves v ognju, na daleč grejoč in otel. Ta ogenj drži površje narazen,

da zemlja se kakor il ne sesede. In to je pripravno, da je oblazen, da greva lahko nazaj od srede. Razumeš? Nazaj in vendar naprej!

No, zdaj mi prav iskreno povej, kako se te čudni vtisek prijemlje?“ „Nazaj na zemljo, naprej od zemlje?„ V tem hipu se Naman spotakne ob kamen,

ki ven ga je vrgel iz kotla plamen „E, beži! Glejva, da prideva ven!“ zavpije nad starcem ves nevoljen. „Saj vidim, saj vem čimdalje menj

od tisoč skrivnosti sem tukaj obkoljen! Pokaži mi knjige! Kje jih imaš? Jaz nisem sicer piscev pristaš, a rad bi le videl tvoje zapiske.

Iz te človeške druhali nizke do vzorov lepih bi dvignil se rad! Oh, kje je, oh, kje je tisti zaklad neskončne sreče za dušo našo,

po kteri stremi vsakdo krilat, ko žejen popotnik za vinsko čašo?“ „No, veš li, da vzori so same himere, himere, razgretih možganov hčere?“

Puščavnik vzdihne in potlej molče na mokro skalo se truden nasloni. „O, drago moje človeško srce, solza, solza za resnico ne roni!“

Posveti mu v moker kot splamenico, navezanih knjig mu pokaže kopico. Pa naj jih je mnogo prijel ali malo, vse sproti mu je v rokah razpalo.

Od vlage, od črvov – Bog vedi od česa – sprhnele so vse, ko v grobu telesa. A mirno puščavnik je gledal razpad, vzravnal se in rekel mu: „Ljubi brat!

Če eden vozel s težavo razrešiš, pet drugih se tam ti navozlja, in ti se pred svojo pametjo smešiš, ko skrbno polniš posode brez dna.

Do zemlje osrčja sva zdaj se prerila, če greva naprej, spet greva nazaj, nazaj na zemljo, na kteri sva bila. Mar prideš torej na konec kedaj?

A jasno mi vendar je nekaj vsaj? Nesrečnik velik na svetu je on, ki sili ga neprestani nagon, da misli in tuhta in sklepa in dvomi.

Peroti duha si tako polomi, da potlej ne ve, je li miš ali tič. Najboljše je torej, razmišljati nič, živeti tako kot nanaša slučaj.“

„Prav sodiš!“ vklikne Naman tedaj – „Hajd, zopet na zemljo naprej al’ nazaj!“